Valjhun1, sin Kajtimara, boj krvavi
že dolgo bije za kršansko vero,
z Avreljam Droh2 se več mu v bran ne stavi;
končano njino je in marsiktero
življenje, kri po Kranji, Koratani
prelita napolnila bi jezéro.

Gnijó po polji v bojih pokončani
trum srčni vajvodi, in njih vojšaki,
sam Črtomír se z majhnim tropam brani.

Bojuje se narmlajši med junaki
za vero staršov, lepo bognjo Živo3.
za črte, za bogove nad oblaki.

On z njimi, ki še tŕdjo vero krivo,
beži tje v Bohinj, v Bistrško dolino,
v trdnjavo zidano na skalo sivo.

Še dan današnji vidiš razvalino,
ki Ajdovski se gradec imenuje,
v nji gledaš Črtomírovo lastnino.

Devetkrat veči množca jih obsuje,
in zveste straže krog in krog postavi,
odvzame up jim vse pomoči tuje;

visoke odre tamkej si napravi,
zidovje podkopuje, vrata seka;
ne polasti se njih, ki so v trdnjavi.

Šest mescov moči tla krvava reka,
Slovenec že mori Slovenca, brata -
kako strašna slepota je človeka!

Ko niso meč, sekira in lopata
jih mogle, lakota nepremagljiva
preti odpreti grada trdne vrata.

Dalj Črtomír jim reve ne zakriva,
besede té tov'aršam reče zbranim:
"Ne meč, pregnala bo nas sreča kriva.

Le malo vam jedila, bratje! hranim,
branili smo se dolgo brez podpore,
kdor hoče se podati, mu ne branim;

kdor hoče vas dočákat temne zore,
neproste dni živet nočém enake,
ne branim mu, al jutra čákat more.

S seboj povabim druge vas junake,
vas, kterih rama se ukloníti noče;
temna je noč, in stresa grom oblake;

sovražnik se podal bo v svoje koče,
le majhen prostor je tje do gošave;
to noč nam jo doseči je mogoče.

Narveč sveta otrokam sliši Slave,
tje bomo najdli pot, kjer nje sinovi
si prosti vóljo vero in postave.

Ak pa naklonijo nam smrt bogovi,
manj strašna noč je v črne zemlje krili,
ko so pod svetlim soncam sužni dnovi!"

Ne zapusti nobeden ga v ti sili,
molčé orožje svoje vsak si vzame,
strahljivca v celem ni imel števili;

al komej vrata so odprte, vname
se strašni boj, ne boj, mesarsko klanje:
Valjhun tam s celo jih močjo objame.

Tud' on se je zanesel na njih spanje,
prelesti mislil je ozidje grada,
in ponevedama planiti nanje.

Ko svojo moč narbolj vihar razklada,
okrog vrat straža na pomoč zavpije,
in vstane šum, de mož za možam pada.

Ko se neurnik o povodnji vlije,
iz hriba strmega v doline plane,
z derečimi valovami ovije,

kar se mu zoper stavi, se ne ugane,
in ne počije préd, de jez omaga;
tak vrže se Valjhun na nekristjane.

Ne jenja préd, dokler ni zadnja sraga
krvi prelita, dokler njih kdo sope,
ki jim bila je vera čez vse draga.

Ko zor zasije na mrličov trope,
ležé, k' ob ajde žetvi, al pšenice
po njivah tam ležé snopovja kope.

Leži kristjanov več od polovice,
med njimi, ki so padli za malike,
Valjhun zastonj tam iše mlado lice
njega, ki kriv moritve je velike.

свернуть